Veščine in znanja, ki se kot nesnovna kulturna dediščina prenašajo iz roda v rod

Kaj dela zgodovinska mesta Slovenije tako očarljiva? To niso le čudovite stavbe in tlakovani trgi, so tudi zgodbe, vtkane v vsak kotiček mest. To so zgodbe, ki se prenašajo iz roda v rod in so del zakladnice nesnovne kulturne dediščine. To so stare veščine, izrazi in dragocena znanja, ki nas povezujejo s preteklostjo in dajejo mestom edinstveno dušo. Vsaka enota dediščine je biser, ki priča o iznajdljivosti, marljivosti in kreativnosti naših prednikov. Odkrijte nesnovno kulturno dediščino zgodovinskih mest Slovenije in doživite bogastvo naše kulture.

Dediščina, povezana s prazniki

Nesnovna kulturna dediščina oživi ob praznikih, ko se prepletejo stari običaji, tradicionalne jedi in ljudsko veselje. To je priložnost, da se povežete s svojimi koreninami. Katera je nesnovna kulturna dediščina zgodovinskih mest, zapisana v registru nesnovne kulturne dediščine Slovenije?

• Izdelovanje belokranjskih pisanic: Stara, prepoznavna batik tehnika okraševanja velikonočnih jajc je ohranjena le še v Adlešičih v Črnomlju. Porisano jajce so namakali v barvi, ki se na povoskanih vzorcih ni prijela; tako je nastal enobarvni batik. Z barvanjem in krašenjem pisanic so se ukvarjale predvsem ženske, imenovane pisačice.

• Vuzemski plesi so posebno obredje, ki se izvaja v starem mestnem jedru Metlike na velikonočni ponedeljek, s točno določenimi plesi in brez glasbene spremljave.

• Šelmarija je pustovanje, značilno za Kostanjevico na Krki, s prepoznavnimi liki, šelmarji, zbranimi v druščino Profcenhaus, in kovinsko glavo Šelmo.

• Pustni obhodi ločkih koscev, oračev in svatov: Pustna šega iz Loč pri Dobovi v Brežicah predstavlja sedmerico otrok, ki se odpravijo po vasi, oblečeni najprej kot kosci, nato orači in nazadnje svati. Če se udeležijo karnevala, lahko v povorki sodelujejo tudi odrasli.

• Izdelovanje kurentij: Kurentija ali korantija je kurentova oprava, katere izdelava se prenaša iz roda v rod in sega v konec 19. stoletja. Kurentova markantna oprava, ki vključuje kravje zvonce, kostum iz ovčje kože, značilno masko in ježevko v rokah, korenini v slovanski mitologiji. Kurentije izdelujejo mojstri na Ptuju in njegovi okolici. Obhodi kurentov so zapisani tudi na seznam Unescovega seznama dediščine človeštva.

• Priprava poprtnikov: Poprtnik je obredni kruh, ki so ga gospodinje po vsej Sloveniji pekle v času pred božičem. Ljudje so verjeli, da ima magično moč, zato so ga ob prazniku dobili vsi člani družine, tudi domača živina. Poprtnik, pečen kruh s testenimi okraski, je dobil tako ime, ker je bil pokrit s prtom, imenovali pa so ga različno, v Beli krajini, denimo, je dobil ime badnjak.

Dediščina, povezana s hrano

V slovenskih zgodovinskih mestih se prepletajo okusi tradicije in sodobnosti, kar se odraža tudi v bogati kulinarični dediščini. Priprava hrane je globoko zakoreninjena v slovenski identiteti in povezuje številne generacije.

• Priprava idrijskih žlikrofov: Žlikrofe pripravljajo v različnih slovenskih pokrajinah, najbolj znani so idrijski žlikrofi, s krompirjevim nadevom polnjene testenine v obliki klobuka s tipično prilogo bakalco, omako iz jagnjetine. Legenda pravi, da navdih za obliko žlikrofa dobili pri pokrivalu, ki ga je nosil francoski cesar Napoleon. Idrijski kulinarični specialiteti je posvečen tudi Praznik idrijskih žlikrofov.

• Izdelovanje trničev in pisav: V okoliških planinah Kamnika, tudi na Veliki planini, je še ohranjena posebna veščina priprave trničev, posušenih sirov hruškaste oblike, ki jih okrasijo s posebnimi ornamenti. S trniči so pastirji nekoč izkazovali ljubezen svojim izbrankam.

• Tradicionalno pridelovanje morske soli je veščina, ki jo obvladajo le najbolj izkušeni solinarji, saj morajo dobro poznati naravo in vremenskim razmeram prilagajati delo v solinah. Znanje pridelovanja morske soli se je ohranilo le v Sečoveljskih in Strunjanskih solinah in je spomin na panogo, ki je odločilno prispevala k razcvetu Pirana.

• Priprava belokranjskih pogač: Belokranjska pogača je okusna in preprosta kvašena jed, v preteklosti znana zlasti v okolici Metlike, danes se peče vse leto in ponudi ob dobrodošlici gostom ali kot prigrizek ob vinu.

• Priprava koroškega rženega kruha: Prepoznavni videz in okus koroškemu rženemu kruhu, tradicionalno pripravljenemu v krušni peči, dajeta domače kislo testo in ržena moka. Na Koroškem, tudi v okolici Raven na Koroškem in Slovenj Gradca, je imel koroški rženi kruh zelo pomembno vlogo, ne samo za prehrano, uporabljal se je tudi kot plačilo. Prvič se pisno omenja že leta 1524.

• Priprava prostih povitic in belokranjskih povitic: Prosta povitica in belokranjska povitica, imenovana tudi povética, sta jedi, ki ju vse leto ob različnih priložnostih pečejo v Beli krajini. Obe povitici sta pripravljeni iz vlečenega testa, zloženi v obliki polžka, med seboj se razlikujeta le v nadevu. Ta je bil tradicionalno iz sestavin, ki so bile metliškim gospodinjam na voljo.

Različni elementi nesnovne dediščine

Od spuščanja ladjic z lučko po reki do izdelovanja klobukov iz kostanjevega listja – nesnovna kulturna dediščina v slovenskih zgodovinskih mestih je unikatna in zanimiva. Odkrijte, katere vsebine so še zapisane v slovenskem registru kulturne dediščine.

• Pandolo domnevno sega v rimsko obdobje in je tradicionalna istrska družabna športna igra, pri kateri ekipi s po tremi igralci tekmujeta v osvajanju ozemlja, in to tako, da skušata leseno paličico (pandolo) z leseno palico (maco) odbiti čim dlje od začetne točke. Že stoletja se pandolo igra tudi v Kopru in Piranu.

• Soseska Drašiči: V naselju Drašiči v Metliki najdete prav posebno avtonomno vrsto vaške samouprave, ki združuje kmečke gospodarje pri urejanju zadev za celotno skupnost – od urejanje soseske zidanice, kleti do izrabe skupne zemlje in vzdrževanja vaških poti ter medsebojne pomoči vaščanom v stiski.

• Spuščanje gregorčkov, na Tržiškem imenovano vuč u vodo, je običaj na predvečer gregorjevega, pri katerem otroci po vodi spustijo gregorčke, hiške z lučkami ali svečkami. Najbolj je običaj ohranjen v Tržiču, Kropi in Kamni Gorici v Radovljici; v nekdaj močnih obrtniških središčih, v katerih so tamkajšnji rokodelski vajenci spuščali luč po vodi in tako naznanili prihod pomladi in s tem konec dela ob umetni svetlobi.

• Izdelovanje klobukov iz kostanjevega listja je bilo še v 60. letih minulega stoletja značilno med otroki in mladimi iz Dragatuša v Črnomlju, saj so se pod tem pokrivalom v poletnih mesecih, ko je bilo kostanjevo listje tudi najtrše, med pašo skrili pred sončno pripeko.

• Tradicionalno čevljarstvo: Najstarejši pisni vir, ki priča o čevljarstvu na Slovenskem, je iz leta 1288 in omenja čevljarskega vajenca v Piranu. Čevljarji so znanje prenašali na mlajše rodove in se povezovali v cehe, kot je bil ceh v Škofji Loki, ki je bil ustanovljen že leta 1457. Eno od najpomembnejših čevljarskih središč pri nas je bil od 18. do druge polovice 20. stoletja Tržič, daleč naokrog znan po svojih šuštarjih.

• Godbeništvo se na področju Slovenije omenja že v 14. stoletju. Srednjeveške piskače in trobentače so pozneje zamenjali glasbeniki na pihalih, k razmahu godb so pomembno prispevali tudi rudarji, vključno z Rudarsko godbo Idrija, ki je ne le najstarejša godba pri nas, ampak domnevno tudi v Evropi, saj njeni začetki segajo v leto 1665. Med vidnejšimi godbami na pihala je tudi Pihalni orkester Jesenice – Kranjska Gora, ki deluje že 150 let.

Vas zanima, kaj je nekoč dišalo iz kmečkih kuhinj, kako so gospodinje pripravljale tradicionalne jedi v zgodovinskih mestih in kje jih lahko poskusite tudi sami? Kulinarična in vinska dediščina zgodovinskih mest je užitek zase, okusite mesta in se prepričajte sami.