Viktor Ruard, fužinar
Rod Ruardov izvira iz Belgije. Valentin Ruard je v 17. stoletju kupil savske fužine in rudnike v Savskih jamah pri Jesenicah, njegov sin Leopold pa je posest še povečal z zemljišči na Savi, v Mojstrani, okolici Kranjske Gore, rudnikom premoga v Zagorju in talilnico železa pri Litiji.
Viktor Ruard se je rodil 26. marca 1814 na Savi. Podjetje je leta 1861 samo pri rudnikih nad Jesenicami zaposlovalo 158 rudarjev. Veljal je za dobrega, vljudnega in skromnega človeka. Družbo je rad zabaval z malimi žepnimi coprnijami in bil tudi vnet kegljač. Večkrat je spraševal uradnike, kaj delajo. »Ah, to lahko počaka do jutri, gremo kegljat …«, in jih povabil na kegljišče za graščino. Njegova žena Ana, rojena Atzl, je bila ošabna zapravljivka. Razsipno življenje žene in njunih enajstih otrok naj bi pripomoglo k propadu podjetja. Viktor Ruard je leta 1871 vse svoje premoženje prodal Kranjski industrijski družbi, sam pa je obdržal del graščine na Savi, kjer je preživel svoja zadnja leta in umrl leta 1886.
Vir: Marko Mugerli, Savski fužinarji – znani Evropejci. Jesenice, GMJ 2008, str. 37-53
Zanimivosti:
- Družina Ruard je imela za graščino na Savi živalski vrt, ki je bil na ogled brezplačno. Največja atrakcija so bili medvedi, volkovi in opice, ki so jim domačini rekli afne.
- Viktor Ruard je leta 1858 kupil blejsko gospostvo z gradom, ki ga je moral leta 1882 zaradi dolgov prodati.
- O življenju Viktorjeve žene in otrok govorijo številne zgodbe. Ena izmed njih omenja jahanje Ruardovega otroka, ki ga je konj s sedla vrgel na tla. Gospa je konja zato dala ustreliti.
- Od Viktorjevih otrok je na Jesenicah ostal le najmlajši Friderik. Klicali so ga Fric in je bil nepoboljšljiv pijanec. V kantini je iz vrčkov pil ostanke piva. Zapuščen je žalostno končal na nekem seniku v Mojstrani.
