Sveti Nazarij – zavetnik Kopra

Celoten kult sv. Nazarija temelji na legendi. Verjetno res ni oprijemljivih dokazov, da je sv. Nazarij res obstajal in da je bil res prvi koprski škof, vendar pa je močan in neizpodbiten dokaz tradicija, ki je prehajala iz roda v rod (in še danes prehaja v Borgo-u San Nazario v Trstu) dobrih 500 let. Tako zakoreninjeno slavje mora imeti neke realne osnove, saj tudi vemo, da ima navadno vsaka legenda v sebi kanček resnice. Vprašanje o verodostojnosti legende o sv. Nazariju je izjemno zapleteno. Bomo pa podrobno predstavili legendo o tem, kdo je bil sv. Nazarij – prvi koprski škof. Vir, ki to legendo, hkrati pa vse kar je povezano s sv. Nazarijem, najboljše predstavlja, je monografija Ricciotti Giollo: San Nazario – protovescovo e patrono di Capodistria , ki jo je avtor napisal leta 1969 in ki je v celoti prežeta z navezanostjo na sv. Nazarija in že sama po sebi kaže odnos, ki so ga imeli skoraj vsi Koprčani – in ne samo oni – do svojega zavetnika.

Sv. Nazarij je bil po izročilu prvi koprski škof. Po vsej verjetnosti se je rodil med leti 470 – 480 našega štetja v istrski vasici Elpidium – Boste – Boršt. Vasica je od Kopra oddaljena približno 28 km, njeni prebivalci pa so še danes trdno prepričani, da se je sv. Nazarij rodil na mestu kokošnjaka ob hiši gospe Francke Jurinčič. Starejši vaščani ob vprašanju, kje je bil rojen sv. Nazarij, povedo: “Te pod to fruško je biv rojen!” (hruška se nahaja ob hiši Francke Jurinčič).

V bližini Boršta, na poti proti vasici Glem, se nahaja tudi cerkvica sv. Nazarija s pokopališčem. Družina sv. Nazarija je bila bogata ter rimsko-grškega porekla. Njegovi predniki so bili najverjetneje antični grški priseljenci, ki so jih kasneje Rimljani romanizirali in najverjetneje tudi pokristjanili. Za škofa ga je na pobudo oglejskega patriarha Štefana in Justina I., cesarja Vzhodnega Rimskega Imperija, posvetil papež Janez I. leta 524. Zaradi izjemno težkih časov (propad Zahodnega Rimskega Cesarstva, cerkvena shizma, vedno večje uveljavljanje krščanstva) in dejstva, da je moral postati prvi koprski škof, je bil sv. Nazarij razgledan, učen in brezpogojno veren človek.

O njegovem otroštvu je malo znanega, glavnina legende je povezana z njegovim prihodom v Koper, ki je bil takrat še otok. Ko je bil leta 524 torej imenovan za škofa, je Nazarij z Boršta prišel peš do Škocjana (danes je tu locirano koprsko pokopališče). Ker je bil že utrujen in ker bi moral do Kopra še precej hoditi, je začel moliti. Stopil je v morje, vendar se ni potopil, ampak je začel hoditi po gladini vode. V mesto je prišel v četrt »San Pieri« oz. k vhodnim vratom sv. Petra, na jugovzhodni strani mesta (danes je moč videti le ostanke nekdanjega pomola, ki so zdaj del otroškega igrišča). Za njim se je na morski gladini vila svetleča črta. Vse to so videli prebivalci mesta, ki so ga čakali na obali in nemudoma so ga vzljubili in proglasili za čudežnega. Bil je dober in priljubljen škof, ki je svojo škofovsko obveznost opravljal 33 let do svoje smrti, leta 557. Pokopan je bil v cerkvi sv. Marije Velike (Santa Maria Maggiore). Zaradi novih vojn, se je pogrebno mesto pozabilo, samo izročilo o prvem škofu pa ne. Minilo je 44 let, ko so posmrtne ostanke spet našli. Leta 601, ko je neki cerkveni uslužbenec Martin molil na stopnišču (najverjetneje je kak verni meščan, da bi zaščitil posmrtne ostanke svojega škofa, le-te premestil “nekam na varno”, kjer bi jih sovražniki težko našli), pod katerim so se vsem skriti nahajali posmrtni ostanki Nazarija, so se mu večkrat pokazali posebni svetlobni znaki, podobni sončnim žarkom. Ker ni vedel, kaj se dogaja, je sklenil svoje doživetje opisati še someščanom. Slednji so ga sicer poslušali, vendar mu niso verjeli, ker je svoje doživetje opisal nadvse »skromno in lahkotno«. K sreči pa se
čudežni dogodki niso končali tu. Neki meščan, po imenu Peregrino, je imel kmalu zatem v sanjah vizijo: videl je angela, ki mu je pokazal mesto, kjer so bili zakopani Nazarijevi posmrtni ostanki. Ko se je naslednji dan zbudil, je vse skupaj najprej povedal duhovnikom in cerkvenim dostojanstvenikom, s katerimi je odhitel na mesto, ki mu ga je v sanjah pokazal angel. Začeli so kopati, vendar niso našli, kar so iskali. Ker je bil Peregrino cenjen meščan, so vsi ljudje začeli moliti in v tistem trenutku se je luknja poglobila in zagledali so marmorno skrinjo z latinskim napisom: »Hanc patriam serva, Nazari sancte, guberna, qui pater et Rector Iustini diceris urbis.« Prevod bi se glasil: “O sveti Nazarij, vladaj in ščiti to domovino, ti, ki ti pravijo oče in zaščitnik Justinovega mesta”. Ob pokojnikovem skeletu so našli še svinčeno tablico, ki je izgledala tako:

NAZAR
PSVL. MI

GRAVIT
IN DNO KL

XIII. JVLY

Napis bi lahko prevedli: prezul Nazarij je odšel k gospodu 13. dne julijskih kalend.

Ko so ljudje zvedeli, kaj se je zgodilo so prihiteli od vsepovsod, da bi videli ostanke škofa, o katerem so dotlej le slišali. Ob odprtju kamnite »krste« je bilo v bližini ogromno ljudi, tudi kronično bolnih in nepokretnih. Ko so se dotaknili Nazarijevih kosti so čudežno ozdraveli. 13. dan julijskih kalend je po današnjem koledarju 19. junij. Od tistega leta dalje so tako prebivalci mesta Koper, pa tudi ljudje iz okolice, vsak 19. junij slavili svojega zaščitnika in prvega škofa, poleg tega pa so ga tudi imenovali za svetega.
Vir: www.svetniki.org/sveti-nazarij-skof